Omemba: Bojan Radovič

»Vprašanje, ki ga Radovič zastavi v projektu Hirošima, ni več vezano samo na mentalne podobe in zgodovinsko zavest, temveč na paradoksalno faktičnost novih medijskih in fotografskih podob.«

»Življenje in spomin na uničenje ter ruševine kot spomeniki – vsi ti elementi se v Radovičevem projektu pojavijo istočasno in izjemno močno.«

»Telo – človeško ali kot korpus narave – je v središču vseh fotografij. Ta telesa so hkrati ekstatična in kataleptična, kar kaže na to, da so maskiranje, dekoriranje in prekodiranje telesa in zgodovine način komunikacije in povezovanja.«

»V središču je torej vizualna izkušnja, ki jo v predstavljeni seriji raziskuje predvsem prek dveh vstopnih točk: zrcal, ki jih je vstavil med okvirje fotografij krajin, s katerimi nastajajo ob premikanju gledalca novi odsevi podobe, ki tako nikoli ni ista in statična, ampak ponuja mnoštvo pogledov; obenem pa z zvočnimi posnetki s terena, aranžiranimi v nove kompozicije, ki videno podobo krajine širijo v zvočno.«

»Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega so prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje ... Skozi fotografije teles, postavljenih v naravna okolja, in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.«

»Se Radovič od 80. let 20. stoletja ukvarja z načelom ponavljanja, kopiranja in posnemanja v fotografiji, pa tudi s fascinantno raznolikostjo pomena in 'replike'.«

»Zgodbe uspešno pripovedujejo ne glede na format, okvir in podobno.«

»Tako da bolj kot gledamo to razstavo, bolj se potapljamo tudi v razmišljanje o sebi, kolikokrat gledamo neke stvari, kolikokrat jih vidimo, kolikokrat smo jih opazili, pa mogoče ne videli.«

»Razstava resnično spodbuja tudi k opazovanju, k lastni refleksiji in k temu, da smo tudi sami kot gledalci udeleženi v teh serijah znotraj razmislekov, ki jih serije prinašajo.«

»Fotografijo sem vedno moral postaviti v neki koncept.«

»doslej najobsežneje predstavila fotografski opus Bojana Radoviča in ga soočila s postavljanjem vprašanj o mediju fotografije in njegovih pomenih«

»izjemno pomembne italijanske avtorice, bo razprla ves njen umetniški kredo in njeno opazovanje sveta okoli sebe«

»Fotografija kot življenjska izbira bo brezkompromisno postregla z njenim videnjem sveta, predvsem v domači Italiji, in njeno izbiro fotografije kot medija, ki spremlja življenje na poseben, aktivističen način«